Italijani si želijo več vode iz Soče

Italijani so Slovenijo že večkrat opozorili, da jim po gradnji hidroelektrarne v Solkanu čez mejo ne spušča dovolj vode, ki jo potrebujejo za namakanje polj. Vprašanje o omenjeni problematiki naj bi eden izmed italijanskih poslancev sprožil tudi v Evropskem parlamentu. Na včerajšnjem srečanju stalne mešane slovensko-italijanske komisije za vodno gospodarstvo je slovenska stran ponovno poudarila, da vode za vse želje z italijanske strani ni dovolj. Pomanjkanje vode Italijane pesti predvsem v sušnih obdobjih. Uprava dežele Furlanije - Julijske krajine je zato pred časom odobrila zajezitev Soče med Pevmo in Štmavrom. A akumulacijskemu jezeru nasprotujejo mnogi občinski funkcionarji na drugi strani meje, okoljevarstveniki, ribiči in kajakaši. "Italijani želijo več vode. Ali je to več kot dva kubična metra na sekundo v času, ko je vode najmanj, je stvar njihovih želja," je po razpravi povedal Mitja Bricelj, državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor. Poudaril je, da vode za vse želje sosedov po mednarodni pogodbi in vodni pravicah, ki veljajo v Sloveniji, ni dovolj. "Pripravljamo program ukrepov za prilagajanje suši, podoben program pričakujemo tudi z njihove strani," je povedal državni sekretar in dodal, da Slovenija od Italije pričakuje tudi enotno stališče o gradnji jezu in sodelovanje obeh držav pri sprejemanju ukrepov. Na italijanski strani so bili z informacijami skopi. Vodja italijanske delegacije Sergio Busetto je povedal, da trenutno proučujejo možne rešitve, kako zagotoviti vodo ob suši, od slovenske strani pa pričakujejo, da jim bo pri tem pripravljena pomagati. Vir: Dnevnik.

Krožna plovna pot po Ljubljanici

Osnutka dolgoročnih prostorskih načrtov vključujeta tudi nove ureditve za boljšo izrabo mestnih vodotokov. Projekt za ureditev krožne plovne poti po Ljubljanici in Gruberjevem prekopu na oddelku za urejanje prostora pripravljajo že več let, pri tem pa so vezani tudi na usklajevanje s pristojno državno agencijo za okolje (Arso). Vodja tega "rečnega" projekta Jure Lenard je prej odšel v pokoj, preden mu ga je uspelo do konca pripraviti in ga namerava zdaj končati kot zunanji sodelavec urbanističnega oddelka. Pričakuje, da ga bo MOL potem tudi zares uresničila, predvidoma v več fazah. Lenard poudarja, da se bo celovit projekt urejanja krožne poti po Ljubljanici in prekopu lahko potegoval za denar EU. Ne cilja pa zgolj na boljšo izrabo mestne reke za rekreacijske in turistične namene, temveč tudi na večji energetski izkoristek mestnih vodotokov z gradnjo malih vodnih elektrarn ob obstoječih oziroma na novo predvidenih zajezitvah in zapornicah. "Ob Gruberjevem prekopu je zrasla nova mestna četrt (Nove Poljane), zato bi bilo za stanovalce koristno in lepo, če bi bil prekop ploven. Da pa bi to postalo mogoče, bo treba Gruberjeve zapornice premakniti navzdol po toku," poudarja. Te zapornice na prekopu je v vsakem primeru nujno zamenjati, ker so zaradi stoletne uporabe že popolnoma izrabljene. Zdaj je mestna reka plovna le do obeh starih zapornic, naprej pa ne, ker je gladina vode za zapornicami nekaj metrov nižja. Le z dodatnim jezom, ki bi ga postavili nekje za sotočjem reke in prekopa, bi raven vodne gladine lahko zvišali za meter. To bi omogočilo krožno plovbo po reki in prekopu tudi za zapornicami, ki pa bi jih bilo treba za ta namen dodatno tehnično opremiti s splavnicami, s katerimi bi spravljali plovila z ene strani zapornic na drugo. Vse te rešitve so na mestnem oddelku za urbanizem že predvideli pri spreminjanju prostorsko-ureditvenih pogojev za območja ob Ljubljanici in Gruberjevem prekopu. Toda Arso je zahtevala od MOL, da ji za pridobitev soglasja za vodnogospodarske ureditve za krožno plovno pot po mestni reki predloži idejne zasnove oziroma elaborate z utemeljitvami mogočih lokacij za vse predvidene posege na vodotokih. Jure Lenard pravi, da so lani poleti izbrali Inštitut za vode RS (ki je pred osmimi leti za MOL tudi preučil in potrdil možnosti za ureditev krožne plovne poti), da jim izdela zahtevane elaborate. Po prvotnem dogovoru naj bi bile te idejne zasnove v celoti izdelane že lani jeseni, po zagotovilih Sonje Šiško Novak z Inštituta za vode pa jih bodo poslali MOL že prihodnji mesec. Vir: Dnevnik.

Največji hidroenergetski jez na reki Kongo

Petdeset turbin, skozi katere naj bi v sekundi izza 150 metrov visokega jezu steklo 26.000 kubičnih metrov vode, se s papirnatih načrtov seli v oblastne in finančne ustanove. Vlade sedmih afriških držav, več multinacionalnih bank in gradbenih podjetij je namreč v začetku tega tedna v Londonu združil projekt zgraditve največjega svetovnega hidroenergetskega jezu na slapovih Inga na reki Kongo. Kongo se kakih 145 kilometrov od izliva na razdalji slabih trinajst kilometrov prek brzic in slapov spusti za skoraj sto metrov. Na tem delu reke sta že dve hidroelektrarni, ki pa trenutno delujeta z minimalnim izkoristkom. Zgradili so ju v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot veleprojekta takratnega zairskega predsednika Mobuta Sesa Sekoja in sta mu občasno služili tudi kot politično orožje proti uporni provinci Shaba (zdaj Katanga) na jugu države, saj je dal v bližini Kinšase zgraditi posebno preklopno postajo, s katero je "uravnaval" dobavo elektrike.

Načrti za veliki jez Inga so bili narejeni že pred tremi desetletji skupaj z bolj uresničljivim projektom tretje hidroelektrarne z okoli 4500 megavati, ki so prav tako ostali na papirju zaradi prve in druge kongoške vojne. Ti sta tretjo največjo afriško državo pretresali v letih 1997 do 2003. Po zagotovitvah Geralda Douceta, generalnega sekretarja Svetovnega energetskega sveta, think tank organizacije, ki je pripravila londonsko srečanje, pa za zgraditev največje svetovne hidroelektrarne, ki bo za dvakrat presegla kitajsko v Treh soteskah, zdaj obstajajo zelo realne možnosti. Projekt, vreden 80 milijard dolarjev, je podprla tudi skupina osmih najbolj razvitih držav (G-8), ki v predvidenih 40.000 megavatih električne energije po letu 2022 vidi ne le podvojitev sedanje proizvodnje elektrike v Afriki ter prodaje vse od Južne Afrike do Egipta ter celo do Izraela in Evrope, marveč tudi izrazit prispevek h globalnim prizadevanjem za preusmeritev na obnovljive energetske vire. S svojim sodelovanjem pri gradnji velikega jezu na Kongu namreč računajo na kompenzacije v okviru mednarodnega trga ogljikovega dioksida. Doucet tako ugotavlja, da so finančne ustanove projekt Veliki Inge vzele resno in da razvitim državam pomeni ugodne odpustke pri emisijah toplogrednih plinov v okviru v Združenih narodih sprejetega mehanizma čistega razvoja (CDM), hkrati pa je vabljiv za gradbene družbe, ki so si tovrstne izkušnje nabirale pri podobnih hidroenergetskih projektih v Braziliji, Kanadi in na Kitajskem.

Med kritiki projekta so se že oglasili zaščitniki rek in ljudi, ki živijo ob njih, združeni v organizaciji International Rivers. Njihova afriška predstavnica Terri Hathaway je ocenila, da bo projekt pravi magnet za korupcijo v enem najbolj nestabilnih delov sveta, centralizacija ogromnih finančnih sredstev in energetskega vira na Velikem Ingu pa lahko v prihodnje spodbuja nove napetosti in celo vojne v regiji. V DR Kongu je danes brez elektrike 94 odstotkov prebivalstva (v Afriki povprečno dve tretjini). Ti ljudje po mnenju Hathawayeve ne bodo imeli nikakršne koristi od tega, saj bo elektrika namenjena obstoječim industrijskim centrom, zlasti v Južni Afriki. Južna Afrika se je pred kratkim srečala s pravim energetskim mrkom, zaradi svoje siceršnje navezanosti na elektriko iz fosilnih goriv pa bo njen "apetit" po tej iz reke Kongo še toliko večji. Ta problem je opazen že pri izkoriščanju energije iz obstoječih elektrarn na Kongu. Ta gre večinoma v izvoz, ker država sploh ni pokrita z distribucijsko mrežo, saj na podeželju, kjer živi 70 odstotkov prebivalstva, doseže le odstotek ljudi. Brez nje so, denimo, le streljaj od hidroelektrarn oddaljene vasi, medtem ko so že pri njihovi gradnji potegnili 2000 kilometrov dolg daljnovod do rudnikov v Katangi. Vir: Dnevnik.